Jesen brez kostanja ne gre. Žal ga v okolici vrtca ni. A mi smo ga želeli nabrati. Prosili smo hišnika, da sta nas s kombijem odpeljala do Nove Gore. Tam je veliko kostanja. Nabrali smo ga večjo košaro. Hodili smo po šumečem listju, prepevali pesem »Kostanj je že zrel, v hišici še spi, rjav lepo debel, ven naj prileti.« Našli smo tudi nekaj gob,  ki žal niso bile užitne, vsaj mi jih nismo poznali, opazili smo tudi iztrebke živali, ki so že jedle kostanj.

Potem smo se tri kilometre peš odpravili do Gobnika. Tudi naši najmlajši dvoletniki so pogumno korakali z nami. To je bil že tudi drugi pohod za Mali sonček. V Gobniku nas je pričakala Gabrijelova babi in nas postregla s toplim zeliščnim čajem in ravno pečenimi domačimi piškoti. Čas je hitro minil, zato smo morali ponovno poklicati naša hišnika, da sta nas odpeljala do vrtca, kjer nas je že čakalo kosilo. Prijetno utrjeni in naužiti sveže hladnega zraka, smo potonili v sladki spanec.

Za male Pikapolonice Marinka Lenart in Andreja Vidmar