… podobnost članka z znano radijsko oddajo je zgolj naključna (če seveda človek v to verjame)…

Nekateri so stali, nekateri sedeli na tleh, nekateri sprva računalniški ekran samo bežno ošinili s pogledom…

»Hej, saj to smo pa mi!!!! A veš, ko smo se z mamicami in atiti igrali, pa se v »karjoli« vozili in jahali…« in potem se je razvila vesela debata…

Ja, resnično je bil včeraj lep dan. Lep in zanimiv. Že zjutraj je bilo v vrtcu čutiti vznemirjenje, saj se je točno vedelo, da bo popoldan treba priti nazaj v vrtec in nekaj »delati« z mamicami in očki.

Ampak zakaj nam nihče noče povedati kaj?…

Seveda je bilo v šolski kuhinji potrebno naročiti sveže sadje, suho sadje in rozine, limone za limonado in sok, zdrave prigrizke in sestavine za najboljši štrudelj vseh časov. Kakšno popoldansko druženje pa bi to bilo – brez dobrot narejenih z lastnimi rokami! Zato smo zavihali rokave, temeljito umili roke, naribali jabolka (seveda skoraj dvojno količino, ker smo »ribančke« vmes pridno zobali), zmešali skuto, smetano in rozine ter v vlečeno testo zacoprali slastne sestavine. Pregrešno lepo je po celem vrtcu dišalo, ko sta bila jabolčni in skutin štrudelj pečena, pa tudi lačne oči so se okoli pladnjev sukale kot mačka okoli pečene kaše…

Štrudlja in dobrot imamo dovolj, še vedno nam pa nihče ni povedal kaj bomo delali!

Poskrbeli smo tudi za rekvizite. No, ne mi, pač pa vzgojiteljice. Ampak hotele nam pa niso povedati, kaj bomo počeli popoldne!!!

Pa je prišel čas odhoda iz vrtca. Tudi s strani staršev so se začela pojavljati vprašanja: »Kaj bomo pa delali?« »Igrali se boste, seveda. Saj ste ja v vrtcu.«

…končno je kazalec na uri pokazal četrto uro! Na šolskem travniku se je v lepem sončnem popoldnevu zbrala pisana druščina članov družin Medvedkovih in Metuljčkovih in začelo se je SREČAnJE družin kot so si ga zamislile vzgojiteljice. Najprej se je igra začela z rajalnim plesom Potujemo v Gabrovko, kdo gre z nam’, da se je med petjem v kačo uvilo vse prisotne. Nato je vsaka družina izžrebala iz mošnjička barvo kateri od petih skupin bo pripadala in na katero »postajo« se bo za začetek zvrstila. Vsaka vzgojiteljica je predstavila pravila in potek posamezne postaje. Potem so se razvrstili na izžrebane postaje. Na prvi postaji je v »karjoli« starš okoli ovir vozil svojega otroke/-e ali celo partnerja, na drugi so »štuporamo« odrasli konjički (ali starejši bratje/sestre) nosili okoli ovir mlajše otroke. Na tretji postaji so člani družine preko poligona z ovirami na žlicah prenašali jajčka, na četrti postaji so v »gajbice« ciljali mošnjičke napolnjene z mivko in na zadnji, peti postaji, so se morali prebiti preko »pajkove mreže«, med tremi drevesi napete elastične vrvi. Tempo dolžine zadrževanja na določeni postaji so narekovale dolžine in ritmi posameznih pesmi, ki so donele iz zvočnika, prodorni glas trenerske piščalke pa je oznanil konec, menjavo in začetek igre na novi postaji. Na koncu je za veliki finale prišla na vrsto igra vlečenja vrvi. Če včasih ni smelo manjkati merjenje moči na vsaki fantovščini in podobnih druženjih, je bilo prav, da se tudi mi pomerimo v tej zabavni igri, vanjo vpletemo spomin na nekoč in jo izvedemo danes. Zato so se naši najmlajši postavili na en konec vrvi in v prvi rundi očki na drugega. V drugi rundi mamice in v tretji vzgojiteljice nasproti najmlajšim. Rezultat? Hm, hvala očkom, ker ste »pojedli ego ter tekmovalnost«, mamicam ker ste »pojedle ponos«, vzgojiteljicam ker ste »pojedle premoč« in vsem odraslim, ker ste naredili kot je prav: častno in s ponosom pustili zmago našim najmlajšim, da občutijo adrenalin zmage in občutek zanosa skupaj zmoremo… vse!

Ne samo vreme, tudi težavnost naloge in posameznikova zavzetost, predvsem pa tekmovalnost, so poskrbeli za zadihanost, prepotena čela, smejoča rdeča lica ter sijoče in vesele oči.

Verjetno ni treba posebej poudariti, da so ob zadnjem pisku piščali z dobrotami in osvežilno pijačo mize kar same poklicale udeležence srečanja, da so se odžejali in podprli z dobrotami, zraven pa ob smehu klepetali in prenekateri obujali spomine na srečne in vesele trenutke iz svojega otroštva, kako so se sami s svojimi sorojenci,  starši ali starimi starši igrali te iste igre.

Kajti srečni, veseli, z najdražjimi osebami preživeti skupni trenutki so najlepše darilo in popotnica odraslih, ki jo lahko podarijo svojim otrokom.

Nekateri so stali, nekateri sedeli na tleh, nekateri sprva računalniški ekran samo bežno ošinili s pogledom…

»A ne, kako fajn je bilo! Smo jahali osličke.«

»Pa ne osličke! Konjičke!!!«

»Jaz sem pa jahal kamelo…«

»Jaz pa samo mamico.«

Vesna Tomažin