Zima, zima bela, zakaj tako hitro mine, zakaj se sneg tako hitro stali? A kolikor ga je bilo v tej prvi pošiljki, smo ga poskušali v vrtcu v polni meri izkoristiti za otroške zimske radosti. Tri dopoldneve smo se igrali na snegu, nosili sneg na kupe, nato vanj kopali, se kepali, igrali z ledom, se spuščali  in vlačili z lopatami in bobi.

Večina nas je prvič stopila na smučke in poskusila s prvimi koraki na smučeh. Tudi najmlajši. Že prvi dan smo zjutraj pripravili smuči, jih namazali in pripeli nanje smučarske čevlje. Potem smo s smučmi hodili kar v igralnici, da so se noge malo navadile na težke čevlje in smuči. Komaj smo čakali, da poskusimo tudi na snegu.  Ni tako enostavno, kot smo si mislili, noge začnejo boleti, a smo vztrajali. Vadili smo hojo po ravnini, se obračali, prestopali, pravilno vstajali, če smo padli, imeli »ročno vlečnico« …  Naslednji dan smo poskušali že s spustom po manjši strmini. Seveda se je bilo potrebno vrniti nazaj, včasih sami, včasih s pomočjo »ročne vlečnice«. Naslednji dan smo postali že bolj spretni in si zato postavili manjše ovire, da je bilo bolj zanimivo. Eden drugega smo motivirali in se spodbujali.

Prav lepo smo vsi napredovali. Škoda, da ni sneg obstal vsaj nekaj dni več. Za trud in vztrajnost smo si prislužili priznanja. Še vedno upamo na kakšno pošiljko snega.

 Za male Pikapolonice Marinka Lenart in Andreja Vidmar