Deževni oblaki so odšli, posijalo je toplo sonce in v našo malo vas je prišla jesen. Spretno je prijela za svoj čopič in začela z barvanjem zelenih listov v rumene, rdeče, oranžne in rjave.

Nato pa jo je nekaj zmotilo pri delu. Iz majhne igralnice, so se po zraku širile besede, ki so bile slišati takole: »Vsako leto isti čas, pride v našo malo vas slikarka. Znana dobro vsem, ime ji je gospa jesen…« Ni si mogla pomagati. Še predno so otroci do konca povedali deklamacijo, je Tetka Jesen vzela v roke svojo košaro jesenskih dobrot in potrkala na vrtčevska vrata, kjer so doma Želvice. Otroci so jo prijazno sprejeli medse in ji zapeli številne jesenske pesmice. To je bila Tetka vesela! Iz svoje košare je vzela grozdje in ga razdelila med otroke. Pokazala jim je tudi vse druge dobrote. Tako so otroci spoznali tudi repo, kolerabo, črno redkev, korenje, krompir, bučke, jabolka, orehe, pa še kaj bi se našlo med dobrotami. Toda Tetka Jesen ni dolgo ostala. Čaka jo namreč še veliko dela, preden pride gospa Zima. Zahvalila se je otrokom za vse pesmice in nasmejane obraze, jim pustila košaro dobrot in jim obljubila, da se naslednje leto spet vrne. Nato jim je pomahala v slovo in odšla.

Toda dneva še ni bilo konec. Ko so se otroci začeli igrati, sva vzgojiteljici iz košare vzeli koruzne storže in jih nalomili na manjše dele. Otroci so morali luščiti koruzna zrna in jih dajati v posodo. To je bila izvrstna naloga za razgibavanje in krepitev malih prstkov. Ko smo končali, smo pospravili igralnico, pojedli sadno malico in se odpravili na svež zrak. Privoščili smo si daljši sprehod nato pa se vrnili v vrtec, pojedli kosilo in utrujeni ter polni lepih vtisov zaspali.

Za male Želvice Anita Kotar