Druženje z babicami in dedki ima vedno znova poseben čar, zadovoljstvo, iskrice v očeh vnučkov in vnukinj, babic in dedkov.

Nestrpno smo jih pričakovali cel teden odkar smo se začeli pogovarjati o druženju in  pripravljati točke, s katerimi se bomo pokazali. Potrebno je bilo pripraviti vabila in kot vedno tudi  sladko presenečenje za pogostitev.

Na dan druženja smo počakali v vrtcu do 16. ure. Ko so začele prve babice in dedki prihajati mimo okna igralnice, smo postajali še bolj nestrpni in neučakani. Kar malo strah nas je bilo, da koga ne bi bilo. A so prišli vsi. Vsak otrok je imel vsaj enega in tudi več starih staršev. Povabili smo jih v igralnico in se predstavili z deklamiranjem in plesom »Povodnega moža«. Sledili so plesi iz časov babic in dedkov: beksl, most, povštertanc. K zadnjemu plesu smo povabili tudi babice in dedke. Kako lepo je bilo videti vnukinjo, ki je zaplesala s svojim dedkom, ali vnuka s svojo babico. Koliko iskric sreče se je zalesketalo v očeh. Za zaključek  so jim otroci zapeli »Veliko mi pomenita, moja dedek in babica, vidva vedno tista sta, ki me rada razvajata …« Ob teh besedah so se marsikateremu staršu orosile oči.

Otroci so jim še ponosno razkazali prostore vrtca in izročili svoja ustvarjena darila. Pred vrtcem pa je sledilo še krajše druženje, ob klepetu in skromni sladki pogostitvi. Potem pa so babice in dedki svoje vnučke ponosni odpeljali domov,  svojim staršem.

Za male Pikapolonice Marinka Lenart in Andreja Vidmar