Kakšno zadovoljstvo, ko nam uspe izbrati pravi dan, da se lahko umaknemo stran od dopoldanske megle in uživamo v toplem  jesenskem soncu.

Takoj po zajtrku nas je hišnik Bojan s kombijem odpeljal Novo Goro. Toplo nam je postalo že v prvih minutah, ko smo začeli z nabiranjem kostanja. Malo od sonca, malo tudi ob trenutkih, ko smo se zbodli v kostanjevo ježico. A na to smo hitro pozabili. Kostanj po kostanj in naša košara se je počasi polnila. Naslednji podvig je bila hoja do Gobnika. Za hojo smo si izbrali različen teren. Najprej smo se povzpeli po strmem pobočju, nekateri tudi po vseh štirih, nato pa po poti ob gozdu. Ves čas nas je spremljal lep pogled na sosednja pobočja in meglo v dolinah. Na tej poti smo lahko našli različne gozdne plodove in opazovali prečudovite jesenske barve, ki so se prelivale na jesenskem drevju. Po nekaj kilometrih prehojene poti, smo prispeli do Gobnika, kjer nas je že nestrpno čakal naš prijatelj Martin. Pogostil nas je in nam dal  novih moči za nadaljevanje poti. Manjši postanek smo naredili še pri hiški ob cesti, ki so jo otroci poimenovali »pravljična hiška«. Od tu naprej so nadaljevali pot le starejši  otroci, ki so naredili še kak kilometer poti, mlajše pa je  hišnik odpeljal s kombijem.

Navdušenje otrok ob preživetem dopoldnevu, polnih doživetij in trdem spancu povedo, koliko otrokom pomenijo  gibalne aktivnosti v naravi, ki jih vse prevečkrat zanemarjamo.

Za male Pikapolonice Marinka, Simona in Helena

(Skupno 25 obiskov, današnjih obiskov 1)