Že v času obravnavanje teme,  »moj domači kraj«, smo načrtovali preko leta obiskati vasi v katerih smo doma. V tem tednu imamo velik izbruh vodenih koz. Štirje otroci, ki so doma iz Gobnika so tudi zboleli in odločili smo se, da jih obiščemo.  

S kombijem smo se pripeljali do Nove Gore, nato smo se peš odpravili po travniku, gozdu in gozdni poti do Gobnika.  Med potjo smo nabrali skoraj polno košaro kostanja. Pot je bila kljub vetru prijetna za hojo in hitro smo prispeli do Gobnika. Naprej smo pozvonili pri Juliji, a je ni bilo doma. Malo naprej nas je že čakal Lovro in Eva. Malo smo se pogovorili, pozdravili in posladkali ter morali pohiteti naprej. Po dvesto metrih smo bili že pri Gabrijelu, ki nas je tudi čakal na hišnem pragu. Tudi tu nas niso takoj pustili naprej, ne da bi se posladkali. In ponovno smo hiteli naprej na konec Gobnika, kjer je doma Izabela s svojim bratcem Timotejem. Pozdravili smo ju in si dali “petke”. V nadaljevanju nas je vodil Bor naprej do svojega doma, kjer nam je razkazal svoje koze, ovce in race, ki smo jih lahko tudi krmili. Prijetna izkušnja za otroke.

Mudilo se nam je že, hiteli smo naprej po gozdu do Moravč, kjer smo bili dogovorjeni s hišnikom Bojanom, da nas pelje v vrtec. Zelo prijeten dan je za nami, z veliko doživetij in veliko prehojenih kilometrov, ki jih bomo zabeležili tudi za »Mali sonček«. Škoda, da vsega doživetega niso mogli izkusiti vsi prijatelji, ker doma zdravijo vodene koze. Hvala vsem prijateljem in njihovim domačim za gostoljubje.

Za male pikapolonice Marinka in Jasna

(Skupno 102 obiskov, današnjih obiskov 1)